»To in da so nas imeli za osovražene Nemce, ter kmečko okolje, polje in živina, ki sem jih prvič spoznal od blizu, so tisti travmatični vozel, ki ga še do danes nisem razvozlal.«

»Pogosto se zgodi, da tudi do tri tedne nočejo jesti.«

»Ko sta moja starša šla narazen, je mama dobila ljubimca, ki se me je dotikal in mi govoril, da bo delal tisto, kar morajo fantje.«

»Zakaj sem morala njej delati te usluge? Imam v spominu, da so mi rokice smrdele.«

»Želim si, da ne bi bilo to zame povezano s tako travmatičnim dogodkom, a to je prava divjina življenja. Kako ujeti kaos v lepoto. Garala sem, da sem se ozdravila in se naučila, kako se spraviti z osebo, ki me je napadla, in kako se spraviti sama s seboj.«

»Vsakič ko sem skušal govoriti v jeziku Kiowa, so mi usta sprali z lugom.«

»Hvaležen sem za razsodbo sodišča. Star sem bil deset let, ko sem moral gledati usmrtitev svojega očeta, potem ko so ga nizozemski vojaki najprej brutalno pretepli. Jokal sem.«

»Policija, tožilstvo in sodišča pri obravnavi tovrstnih primerov sodelujemo na visoki strokovni ravni.«

»Vsakič, ko so jo posilili, se je to dekle vrnilo prekrito s krvjo. Še vedno je samo majhen otrok. Ta dekleta izpustijo šele ob zori, vrnejo pa se skoraj nezavestna. Vsaka od njih joka in govori nepovezano. V 19 dneh, ki sem jih preživela tam, sem prišla do točke, ko sem želela končati svoje življenje.«